Odločitve

Se ti kdaj zgodi, da se zaciklaš v enem dogajanju, kjer ima dejanje rezultat, ki ni dovolj dober? Kakorkoli se lotiš, ni dovolj. Nekako ne najdeš zadovoljstva v tem kar počneš in počutiš se precej neuspešno.

Potem pa pride moment, ko se lotiš zadeve, ki sproži neizmerno veselje v tebi, mravljince, ko se začutiš odličnega, uspešnega.

Pri meni se je zgodil ta moment, ko sem po malce daljšem premoru zopet prijela za čopič in naslikala dve tablici. Za dva nadebudneža, ki bosta dobila novo sobico. Kar vriskalo je v meni od veselja. Prišla je točka preloma. To je to. Toliko let že poskušam najti idealno službo, pa jo v bistvu ves čas imam. Preveč časa posvečam stvarem, ki me ne veselijo. Takim, kjer se ne čutim uspešna, ker to nisem jaz. Zato počasi zapiram bitke, ki me ne izpolnjujejo. Bitke za katere mi ni žal, da sem jih bila, četudi sem kdaj zgubila. Glavno je, da še migam 🙂

Počasi sem že preselila del svojega ateljeja v tolminski coworking, nekaj pribora dnevno migrira z menoj nazaj domov – dokler ne nabavim vseh barv in ostalih pripomočkov v dvojni količini.

Dobite me na Cankarjevi 3 med osmo zjutraj in tretjo uro popoldne (za gvišno se lahko o prisotnosti pozanimate na mlekartz@gmail.com). Lahko se oglasite samo na ogled izdelkov, ki jih imam na zalogi, lahko se pogovorimo o izdelku po naročilu. Seveda pa je spletna trgovina tudi še odprta 🙂

 

 

Ribarije

Poletni dopust privzeto pomeni, da avto usmeriš proti morju, vanj napokaš vse kar misliš, da boš potreboval, če prostor seveda to omogoča. Selekcijo delaš, ko je prisotnih najmanj družinskih članov. Svoje najnujnejše sem spravila v osebno prtljago – nahrbtnik, ki sem ga poguznila k nogam. Skicirko, barvice, nekaj malega kozmetike, denarnico z vsemi dokumenti in telefon. Že nekaj let poskušam biti kar se da optimalna z oblačili, da imata otroka več prostora. Iz ljubega miru. Ampak skicirki in barvicam se pa ne odpovem. Ne ne ne. To pa ne.

Letošnji dopust smo prilagajali družinskim aktivnostim. Začeli smo ga s praznovanjem maminega rojstnega dne, končali s postankom pri tabornikih in enim otrokom manj. Šest dni sem se pa le uspela nasoljevati in sončiti, braniti pred komarji, predvsem pa risati.

Dušo sem si polnila z ribami. Obsedle so me ribe prestrašene, nasmejane, odsotne, prisotne… Ribe, ribarije, zaribane.

Zgodbe o biciklu

Nekoč že davno tega sem bila otrok. Živela sem v mestu, na deželi smo imeli vikend in v isti vasi stare starše. Bila sem še majhna, ko je starega očeta prevrnil konj in njegovih traparij na tem svetu je bilo konec. Smo pa tiste pretekle, z zgodbami vedno znova podoživljali.

Kar nekaj zgodb je na temo njegovega bicikla.

Avta ni znal vozit, z biciklom je prišel povsod. Tudi do urgence v kliničnem centru, ko je imel infarkt. Ko je na sprejemu razlagal kaj se mu je zgodilo, so ga na hitro naložili na voziček, a njega je še vedno skrbelo kaj bo z njegovim kolesom. Da mu ga kdo ne ukrade.

Ta naša vasica je malce višje ležeča. Možakar se je v dolino spustil ne da bi  pri tem zelo uporabljal zavore. Občasno se je zgodilo, da ovinka na koncu spusta ni zvozil. Na srečo so včasih kosili travo dvakrat na leto in nekako so travne bilke uspešno ublažile padec. Potem se je skobacal iz trave, pobral bicikel, očistil reklc in nadaljeval pot.

Stara starša sta vedno imela tudi pse. Psice bolj natančno. Cele popoldneve sem se lahko igrala z mladiči. Se mi zdi, da so bili vedno tudi mladiči pri hiši. In ata je večkrat povedal, da je tista psica kot njegov bicikel. Stara, ampak goni se pa še vedno.

Všečkam te

Jutranja rutina: vstanem, napol speča pristavim vodo za čaj. Na kruh namažem maslo in domačo marelično marmelado. Prižgem telefon, kliknem Instagram. Povšečkam všečne ilustracije, fotografije prijateljev, kuhinj, hiš, DIY variant. Objavim svojo fotografijo izdelkov in se naslajam ob prihajajočih všečkih. Odložim telefon, zbudim otroka, peljem psičko na sprehod, vmes vsake toliko kliknem, če je kakšen nov všeček.

Spomnim se Nikinega citata z neke predstave od včeraj: “Ne vem kako sem preživela leta 2008 brez všečkov.” In vseh debat, ki so sledile na temo všečkanja, čekiranja, piskanja, čekiranja.

Danes sem telefon pozabila doma. Slabo se mi piše.

Risanje na prodaj

Dragi dnevnik.

Načeloma sem zelo zgovorna oseba, zelo rada pišem, zato mi je žal, da se ti ne oglašam bolj redno. Mogoče sem si nakopala preveč stvari na glavo. Preveč idej se mi pretaka med ušesi. Rada bi spremenila svet, pa gre vse skupaj zelo počasi.

Začela sem v svojem mikro okolju, v prečudoviti soški dolini. Nekaj malega sem že premaknila. Zato ne pridem pogosto sem. Vseeno zelo veliko rišem. Želim si, da bi tudi zelo veliko prodala. Da bom lažje premikala svet :).

Obljubim, da bom tudi tu bolj pridna. Ker si to zelo želim.

Tvoja Nataša.

 

Wohoo I did it

Dobra vila dobre volje

Čira čara palca svetleča,

mene danes spremlja sreča.

Uspelo mi je na novo postavit in prestavit stran. Tudi starega psa lahko naučiš novih trikov. Sem živ dokaz.

 

It’s magic for sure. I managed to change my web site, to move it to my old server and to set up store. I am a proove that you can teach an old dog new tricks.