Svet gre u maloro, jaz pa razmišljam kaj lahko naredim, da bi bilo bolje. En korak je lahko dobesedno korak. Oziroma več njih. Namesto z avtom, peš.
Pešačit sem začela iz dveh večjih razlogov. Prvi, ker mi je skrajno neprimerno, da se z najdražjim voziva v dolino vsak s svojim avtom, ki ga potem pustiva na istem parkirišču, domov greva pa skoraj istočasno. Razlika je samo jutranji odhod od doma. On zjutraj začne res zelo zgodaj. Drugi razlog pa je, da sem po štirih mesecih počitka izgubila vso kondicijo in sem bila praktično nesposobna kakšnega daljšega pohoda.
No, potem je pa tu še dejstvo, da me jutranje pešačenje na delo zbudi, da mi duša prepeva ob občudovanju lepot narave, ki jih vidim po poti.
Velik del poti vodi skozi gozd. Mimo Sokola se spustim proti dolini. Zaradi podrtega drevja se nad slapom spustim proti cesti, jo prečkam in nadaljujem pot mimo mlinčka v Prapetno. Skozi Prapetno moram po cesti, vendar je prometa zelo malo, zato me ne moti. V Prapetnem pa mimo otroškega igrišča, ob Gadiče. do Soče. Od tam pa samo še proti Tolminu. Pot je zelo lepa tudi v obratno smer.
