Blog / Modrovanja

Ženstveno

Drage prijateljice in ostali naključni bralci, bralke.

Moj včerajšnji zapis ni bil klic na pomoč. Bilo je samo čvekanje v splet, hvalnica čudoviti naravi, ki me obkroža. Hvaležnost za priložnost, ki mi je dana. Hvala za lepe besede in ponujeno sodelovanje. Upam, da nisem izpadla nehvaležna, če nisem zgrabila ponujene roke.

Danes je dan žena. Dan, ko so ženske postavljene v prvi plan. Dan, ko marsikdo navrže, da je brezveze, da je izrojeno. Ni. Lepoto ženske je potrebno častiti vsak dan, vsaj enkrat pa malo bolj izpostaviti, da se je res vsi zavemo.

Ne želim zapostavljati moških. Vesela sem, da so še vedno tu okrog mene. Brez svojega moškega ne bi bila tako ženska kot sem. Želim pa si na prestol postaviti žensko, mati, hči, borko. Njo od katere se pričakuje, da bo vse zmogla. Da bo ohranila našo bit. Njo, s katero lahko delaš vse, pa bo preživela. Ko razmišljam o ženski, vidim pred seboj svet, ki me obdaja. Rumene popke forzicije, ki se bodo vsak čas razpihnili in bo pod oknom zasijalo še eno sonce. Slišim čebele, ki se pasejo na cvetovih marelice. Njeno moč, ko svetloba razsvetli nočno nebo. Tu čutim energijo ženske, njeno moč, da nas vse našeška po riti, ker nismo pridni. Za vsako lahkomiselno odvrženo smet nas bo kaznovala. Za brezčutno uničevanje bitij nam bo navila uha.

Neotipljivo njo, ki se razdaja do onemoglosti. Njo, ki vsak dan na krožnik postavi najboljše kar zmore.

Nehote se ozrem po njej, ki me je spravila na svet. Izčrpana tam leži, njen obraz je sproščen. Zadovoljna je. Pomirjena. Njena naloga je opravljena. Na hitro skočim pod tuš in upam, da bo ostala tam. Kot je to ona počela pred mnogimi leti. Zamenjali sva vlogi. Kot je ona takrat sedeča na stranišču poslušala drobne korake, tako jaz zdaj poslušam kdaj bo zaropotala kovinska hojca. Nič. Vse mirno. Vrnem se k sebi. Tudi jaz sem pomirjena. Dobro mi gre.

Na hitro zaključim in se vrnem v jedilnico. Njeno dihanje je umirjeno. Na mizi prenosnik, zraven prenosnika papirji in risarski pribor. Tipke postanejo nezanimive. Barvice prevzamejo pobudo in že me več ni. Se beremo spet kdaj drugič.

 

Ne planiraj, živi

Dragi dnevnik,

(Ja no, prestara sem že za tak začetek, ampak zahotelo se mi je.)

Odšla sem na sprehod z Lučko. Samo midve. Jaz in moja psica. Psica in njena ženska. Taki sprehodi so zame meditacija. Jebeš jogo in nemogoče položaje. (Sorči Vesna.) Hoja po gozdu je tisto tapravo. Misli kar prekipevajo od besed, vsake toliko potegnem iz žepa mobilca in tipkam najbolj sočne domislice. Vem, da se ob vrnitvi domov ne bom ničesar več spomnila.

Razmišljam o življenju. Res zanimiva pustolovščina. V tridesetih letih odkar sem pametnejša od staršev, sem se naučila tudi, da je načrtovanje dogodkov v prihodnosti brez pomena. Predvsem zato, ker se ti plani največkrat ne udejanjijo. Danes živim, kaj bo jutri samo nebo ve.

Iz misli me potegne pred Lučko bežeča veverica. Z drevesa ji kaže osle, Lučka se nekaj časa razburja, potem prime palico in jo ponosno odnese do naslednjega postanka. Ptiči se derejo na vsa pljuča in meni duša prepeva.

Prejšnji ponedeljek sem si v mislih naredila plan kako bova z najmlajšo v torek zjutraj zgodaj vstali, pripravila bom prigrizek za na pot, pijačo. Ob pol desetih sva imeli termin na pediatriji. Upoštevajoč promet, parkiranje, nekaj pešačenja, bi morali od doma malo pred pol osmo. Če še starejšega odloživa pred šolo, pa sploh.

Kmalu sem prilagajala plan, ko sem dobila sporočilo, da je mamo odpeljal rešilec. Na hitro sem pobasala kar se mi je zdelo, da bova z najmlajšo potrebovali naslednji dan in že sva pluli proti Ljubljani. Po poti sva z maminim zdravnikom z nevrologije obnavljala dogodke preteklih dni, ur, obljubila sem mu izvide in posnetke pred kratkim opravljenih pregledov.

Tudi plani vseh naslednjih dni so šli v prdec. Dobila sem novo službo. Negovalke. Nova izkušnja, nova šola. Sedemindvajset let nisva več živeli skupaj, zdaj se spet navajava druga na drugo.

Dan sem razdelila na pet obrokov, na sprehode do stranišča in nazaj, pol urno vozičkanje po soncu, če dežuje, sva fraj. Vmes, ko obleži utrujena, lahko rišem, filcam ali pospravljam. Že dolgo nisem imela tako skrbno načrtovanega dneva. O moj pes! Načrtujem! Postavljam pravila in jaz sem tista, ki diktira tempo dnevu. Po treh dneh se mi zdi, da počasi nadzorujem situacijo. Kar hitro. Skoraj sem ponosna nase, da sistem deluje. Podoben občutek kot takrat, ko ti dajo v roke dojenčka in se sprašuješ kako se zadeve lotiti. Nekaj časa si ves štorast, dokaj kmalu pa postanejo dogodki predvidljivi.

Pa naj se še enkrat vrnem k dilemi o načrtovanju. Da ali ne? Odgovor je, da ne preveč. Uživaj ta trenutek, lahko te v naslednjem soseda pobira s tal in ne boš več človek kot si bil/a.

 

Najboljša služba

Včeraj sem praznovala petnajsto obletnico odkar sem nastopila najboljšo službo v življenju. Dan sem začela malo pred šesto, z nego. Brisala sem ostanke bruhanja in prala perilo, posteljnino, kuhala čaj in poskušala biti čimbolj umirjena. Prejšnji dan sem praznovala obletnico, ko je moja mama nastopila takisto službo pred mnogimi leti. Nisem bila ravno najbolj olimpijska za tako delo, ampak sem zmogla. Ni mi bilo težko.

Vmes sem v mislih podoživljala tisti srečni dan, ko sem dan po svojem rojstnem dnevu dobila najlepše možno darilo. Majhno zgubano bitje, ki je mežikalo v mrzlo januarsko jutro. Ko sem mu včeraj zjutraj voščila, sem se počutila majhno, a radostno. Prerastel me je.

Hitela sem, da sem lahko tega velikega pobiča, ki mi je omogočil najboljšo službo, peljala v šolo. Privoščila sem si še kratek klepet ob čaju s prijateljicami in odhitela nazaj na nego. Bolnica je spala, zraven nje je bil lavor z dokazom, da v prejšnjih štirih rundah še ni bilo konec vsega hudega. Bilo mi je hudo, da je bila sama. Miška moja. Skuhala sem nov čaj, zakurila v peči. Tačas se je zbudila. Z nasmehom. Oh, to čudovito plačilo za moj trud.

Starševstvo. Najboljša služba na svetu.

Odločitve

Se ti kdaj zgodi, da se zaciklaš v enem dogajanju, kjer ima dejanje rezultat, ki ni dovolj dober? Kakorkoli se lotiš, ni dovolj. Nekako ne najdeš zadovoljstva v tem kar počneš in počutiš se precej neuspešno.

Potem pa pride moment, ko se lotiš zadeve, ki sproži neizmerno veselje v tebi, mravljince, ko se začutiš odličnega, uspešnega.

Pri meni se je zgodil ta moment, ko sem po malce daljšem premoru zopet prijela za čopič in naslikala dve tablici. Za dva nadebudneža, ki bosta dobila novo sobico. Kar vriskalo je v meni od veselja. Prišla je točka preloma. To je to. Toliko let že poskušam najti idealno službo, pa jo v bistvu ves čas imam. Preveč časa posvečam stvarem, ki me ne veselijo. Takim, kjer se ne čutim uspešna, ker to nisem jaz. Zato počasi zapiram bitke, ki me ne izpolnjujejo. Bitke za katere mi ni žal, da sem jih bila, četudi sem kdaj zgubila. Glavno je, da še migam 🙂

Počasi sem že preselila del svojega ateljeja v tolminski coworking, nekaj pribora dnevno migrira z menoj nazaj domov – dokler ne nabavim vseh barv in ostalih pripomočkov v dvojni količini.

Dobite me na Cankarjevi 3 med osmo zjutraj in tretjo uro popoldne (za gvišno se lahko o prisotnosti pozanimate na mlekartz@gmail.com). Lahko se oglasite samo na ogled izdelkov, ki jih imam na zalogi, lahko se pogovorimo o izdelku po naročilu. Seveda pa je spletna trgovina tudi še odprta 🙂

 

 

Ribarije

Poletni dopust privzeto pomeni, da avto usmeriš proti morju, vanj napokaš vse kar misliš, da boš potreboval, če prostor seveda to omogoča. Selekcijo delaš, ko je prisotnih najmanj družinskih članov. Svoje najnujnejše sem spravila v osebno prtljago – nahrbtnik, ki sem ga poguznila k nogam. Skicirko, barvice, nekaj malega kozmetike, denarnico z vsemi dokumenti in telefon. Že nekaj let poskušam biti kar se da optimalna z oblačili, da imata otroka več prostora. Iz ljubega miru. Ampak skicirki in barvicam se pa ne odpovem. Ne ne ne. To pa ne.

Letošnji dopust smo prilagajali družinskim aktivnostim. Začeli smo ga s praznovanjem maminega rojstnega dne, končali s postankom pri tabornikih in enim otrokom manj. Šest dni sem se pa le uspela nasoljevati in sončiti, braniti pred komarji, predvsem pa risati.

Dušo sem si polnila z ribami. Obsedle so me ribe prestrašene, nasmejane, odsotne, prisotne… Ribe, ribarije, zaribane.

Zgodbe o biciklu

Nekoč že davno tega sem bila otrok. Živela sem v mestu, na deželi smo imeli vikend in v isti vasi stare starše. Bila sem še majhna, ko je starega očeta prevrnil konj in njegovih traparij na tem svetu je bilo konec. Smo pa tiste pretekle, z zgodbami vedno znova podoživljali.

Kar nekaj zgodb je na temo njegovega bicikla.

Avta ni znal vozit, z biciklom je prišel povsod. Tudi do urgence v kliničnem centru, ko je imel infarkt. Ko je na sprejemu razlagal kaj se mu je zgodilo, so ga na hitro naložili na voziček, a njega je še vedno skrbelo kaj bo z njegovim kolesom. Da mu ga kdo ne ukrade.

Ta naša vasica je malce višje ležeča. Možakar se je v dolino spustil ne da bi  pri tem zelo uporabljal zavore. Občasno se je zgodilo, da ovinka na koncu spusta ni zvozil. Na srečo so včasih kosili travo dvakrat na leto in nekako so travne bilke uspešno ublažile padec. Potem se je skobacal iz trave, pobral bicikel, očistil reklc in nadaljeval pot.

Stara starša sta vedno imela tudi pse. Psice bolj natančno. Cele popoldneve sem se lahko igrala z mladiči. Se mi zdi, da so bili vedno tudi mladiči pri hiši. In ata je večkrat povedal, da je tista psica kot njegov bicikel. Stara, ampak goni se pa še vedno.

Všečkam te

Jutranja rutina: vstanem, napol speča pristavim vodo za čaj. Na kruh namažem maslo in domačo marelično marmelado. Prižgem telefon, kliknem Instagram. Povšečkam všečne ilustracije, fotografije prijateljev, kuhinj, hiš, DIY variant. Objavim svojo fotografijo izdelkov in se naslajam ob prihajajočih všečkih. Odložim telefon, zbudim otroka, peljem psičko na sprehod, vmes vsake toliko kliknem, če je kakšen nov všeček.

Spomnim se Nikinega citata z neke predstave od včeraj: “Ne vem kako sem preživela leta 2008 brez všečkov.” In vseh debat, ki so sledile na temo všečkanja, čekiranja, piskanja, čekiranja.

Danes sem telefon pozabila doma. Slabo se mi piše.

Risanje na prodaj

Dragi dnevnik.

Načeloma sem zelo zgovorna oseba, zelo rada pišem, zato mi je žal, da se ti ne oglašam bolj redno. Mogoče sem si nakopala preveč stvari na glavo. Preveč idej se mi pretaka med ušesi. Rada bi spremenila svet, pa gre vse skupaj zelo počasi.

Začela sem v svojem mikro okolju, v prečudoviti soški dolini. Nekaj malega sem že premaknila. Zato ne pridem pogosto sem. Vseeno zelo veliko rišem. Želim si, da bi tudi zelo veliko prodala. Da bom lažje premikala svet :).

Obljubim, da bom tudi tu bolj pridna. Ker si to zelo želim.

Tvoja Nataša.

 

Wohoo I did it

Dobra vila dobre volje

Čira čara palca svetleča,

mene danes spremlja sreča.

Uspelo mi je na novo postavit in prestavit stran. Tudi starega psa lahko naučiš novih trikov. Sem živ dokaz.

 

It’s magic for sure. I managed to change my web site, to move it to my old server and to set up store. I am a proove that you can teach an old dog new tricks.