Blog / Modrovanja

Super mama

Materinski čut je močna zadeva. Ko samica začuti, da so mladiči ogroženi, je njeno življenje ne zanima več. Iz tankočutnega, krhkega bitja udari zver. Adrenalin napumpa njeno telo in ovire na poti se rušijo. Pazi se ti, ki stopiš na pot med njo in mladiče.

Imaš vklopljeno domišljijo? Si predstavljaš v živo kako zgleda, ko baba vklopi materinski nagon, ko dobi moč super ženske?

Nekajkrat se mi je zgodilo, da mi je bilo prav vseeno kaj se zgodi z menoj, samo da bom obvarovala svoja otroka. Želim si, da bi imela večkrat pogum in vest to naredit. Žal mi je za vsak umik, ki sem ga naredila zaradi enega otroka, da drugemu ne bo še težje zaradi mojega rjovenja.

Včeraj sem podpisala peticijo za spremembo šolskega sistema. Dolgo časa sem kolebala ali naj jo potrdim ali ne. Kaj bom s tem dosegla. Bo moj glas sploh kaj štel. Potem sem pomislila na vse ostale starše. Če se vsak peti to vpraša in odneha, je res brez veze.

Dolgo sem razmišljala o našem šolstvu. Na dan so prišla stara, že malo popeštana čustva. Pomislila sem na zagrenjene učiteljice, ki z nekim prefinjenim užitkom razglasijo cvek, zapišejo zaznamek v dnevnik o slabem obnašanju. Predstavljala sem si njihov občutek moči, ko to naredijo. Nekega dne je sine pripovedoval o dogodku iz šole. Kako je učiteljica razglašala rezultate testa. Najprej petke, potem štirice, sledile so trojke, njega še vedno ni poklicala. Potem mu reče: “Hja, ti si pa cvek pisal.” Zmrazilo ga je v srcu, stisnilo v želodcu, nakar se ženska nasmehne in reče: “Pa saj se samo hecam, tri si pisal!” Njen trenutek zmagoslavja. Njemu je odleglo, ampak krč v želodcu ni tako hitro minil. Res močna šala. Še danes se valjamo od smeha.

V sebi sem rjovela, na zunaj sem bila tiho. Kaj bom naredila dobrega, če grem v šolo in popenim nad njenim odnosom? Kaj pa naredim dobrega, če sem tiho? Je učiteljev odnos stvar šolskega sistema? Ni nekaj kar boš zapisal v pravilnik, ima pa velik vpliv na kvaliteto otrokovega šolanja. Šolski sistem je, da imajo učitelji zapisan učni načrt, ki se ga morajo držati. Zapisani cilji, ki jih morajo otroci dosegati. Pogrešam učiteljevo svobodo pri tem. Zakaj ni predpisan učni načrt samo nekaj alinej, ki jih mora otrok doseči v določenem obdobju, kako bo to dosegel, pa je učiteljeva naloga. Da ga prilagodi posamezni skupini, če je razred bolj počasen, celo leto drsa poštevanko. V hitreje dojemljivem razredu pa ponudi dodatne izzive. Kaj je bilo narobe s sistemom, da se otroci ločijo v skupine glede na sposobnosti – pri matematiki, tujem jeziku?

Šolski sistem je tudi, da obstajajo pravilniki o izjemnih, posebnih otrocih, ki jim omogočajo enakopravno izobraževanje. In šolski sistem je, da se učitelj drži pravilnika.

Konec zadnjega šolskega leta sem bila na sestanku sveta staršev. Ena od točk dnevnega reda se je dotaknila statusa športnikov in otrok z učnimi težavami. Starši so potožili, da otroci z odločbami izkoriščajo svoj status. Ja jebela cesta, saj zato ga imajo, da ga izkoriščajo! Ne vem kaj ni jasno? Trn v peti jim je bil, da lahko otroci z odločbami napovejo ustno ocenjevanje. Zgodi se, da na napovedani dan niso pripravljeni in da je potem drug (njihov) otrok vprašan. “A veste, otroci si splanirajo ali bodo pri uri vprašani ali ne.” Vedo, da je nekaj otrok napovedalo svoje ocenjevanje in potem špekulirajo, da oni brezstatusni ne bodo vprašani. Potem se zgodi, da tisti z odločbami niso ustrezno pripravljeni in se opravičijo. Seveda, učiteljica potem izpraša nekoga drugega. Ki tega ni pričakoval. O moj bog! Kera krivica. Prva v vrsti sem ZA, da se ukinejo vse odločbe in s tem etiketiranje otrok. Predlagam, da vsi otroci dobijo možnost, da si načrtujejo ustno ocenjevanje. Pri vsej tehnologiji, ki nam je na voljo, to sploh ne bi bil nek hud korak za šolski sistem. S tem jih bomo naučili načrtovanja, odgovornosti.

Status športnika

Bom poskusila malo naslikat življenje športnika. Tja do petega, šestega razreda treningi še niso tako pogosti, da bi šola trpela, potem pa postanejo na dnevni bazi. Ko pride v leta, ko je fizično in mentalno sposoben česa več, postane trening resnejši. Na teden ima pet, šest treningov po tri ure. Za nekatere otroke je šport filter, strast. Pri športu so bolj uspešni kot pri pouku. Tudi šport je šola. Vsak trening je priprava za tekmo. Piljenje tehnike, misli, koncentracija, priprava na boj. Vsaka tekma je bitka s svojim telesom, s svojo glavo, s konkurenco. Iztisniti iz sebe največ kar lahko. Dati vse od sebe. Biti boljši od drugega. Premagati tremo. Izobrazba za celo življenje. Gradnja samozavesti, dobre samopodobe.

Športnika začnemo graditi že zelo zgodaj. Ko gre v srednjo šolo, je osnova narejena. Status športnika je pomoč šole, ki pomaga graditi športnika. Pri športnikih je fizična aktivnost bolj intenzivna, potrebujejo jo. Sedenje v šoli jih bolj izmuči kot tri urni trening. Otroci v šoli večkrat manjkajo zaradi treningov. S statusom športnika imajo pravico opravičiti svojo odsotnost. Smučarji naprimer potrebujejo zimske treninge pozimi. Poleti težko prideš do snega. Fizična pripravljenost je odvisna od pogostosti treningov. Športniki imajo dobre delovne navade. Vsak trening je delovna navada. Vztrajnost. Odpovedovanje. Jutranji podaljški v postelji so dovoljeni redko.

Odločba o prilagoditvah učencu s specifičnimi učnimi težavami

No, zdaj bom poskusila naslikat še življenje učenca z učnimi težavami. Vstop v šolo je težka izkušnja v njegovem brezskrbnem življenju. V šoli težko sedi pri miru, pri pouku ni zbran. Z vsakim letom je slabše, če je nerazumljen. Vsakič, ko pozabi domačo nalogo, svinčnik, zvezek, poleg slabe volje posluša še kako je neurejen, starš posluša, da nima delovnih navad. Njegova samopodoba je vse slabša. Zaupanje, da bo iz sebe naredil uspešnega in zadovoljnega človeka je  vedno manjše. Govorim o zelo mlademu človeku. Staremu manj kot deset let. O človeku, ki bi ga moralo skrbeti, če bo gugalnica zdržala, če bo dovolj hitro pritekel do stranišča, če mama ne bo opazila strganih hlač, če bo vzel vse orodje za gradnjo bunkerja. Govorim o mladih ljudeh, ki ne bi smeli občutiti bolečin v želodcu zaradi skrbi, če ima v torbi vse potrebno, če je naredil vso domačo nalogo, če se bo učiteljica spet zdrla nanj. Strinjam se, da je domača naloga pomembna. Ampak naj bo ta domača naloga kratka, naj ne zahteva še vključevanja staršev, da jo lahko naredi. Razlaga in utrjevanje snovi mora ostati v šoli. Morajo si tudi odpočiti, morajo se igrati. In morajo imeti tudi čas za šport, če si ga želijo.

Učenec z učnimi težavami je lahko čisto običajen otrok z mravljinci v riti, težavami pri branju, računanju (ADHD, disleksija, diskalkulija, predalčkov je veliko). Z ustrezno pomočjo se tak učenec nauči delati s svojimi primanjkljaji in lahko dokonča osnovno šolo z zaupanjem vase, da lahko doseže karkoli. Veliko ljudi s takimi primanjkljaji zdaj poznamo kot izjemne znanstvenike, umetnike, izumitelje.

Naj končam.

Če razdelim izobraževalni proces v tri faze – osnovnošolski, srednješolski in visokošolski, si upam trditi, da učitelj v osnovni šoli nosi največjo odgovornost. Zato bi moral biti tudi ustrezno nagrajen. Osnovnošolski učitelji bi se morali čutiti poklicani za to delo. Ne more biti vsaka anglistka učiteljica angleščine. Če ji grejo otroci na živce, ni prava oseba za to delo. Osnovnošolski učitelj soodloča o tem ali bo otrok uspešen posameznik ali bo en “Mario Špinel”. Pravi učitelj je klovn, znanstvenik, motivator, večplastna oseba. Ne pozabite, da se prepiramo o osnovnošolski izobrazbi. O izobrazbi s katero ne kandidiraš za vodjo izmene ali pa za direktorja nakupovalne verige. Govorimo o osnovi, ki bi morala spodbuditi željo po nadaljevanju šolanja.

Vsi smo naš šolski sistem. Učitelji, ravnatelji, otroci, starši, oblast z ustreznim resorjem. Če ga želimo spremeniti, moramo vsi nekaj narediti zato. Tudi če to zahteva prost dan pred parlamentom. Zato podpiši presneto peticijo, morda je tudi to korak, da se nekaj zgodi.

Najboljša služba

Včeraj sem praznovala petnajsto obletnico odkar sem nastopila najboljšo službo v življenju. Dan sem začela malo pred šesto, z nego. Brisala sem ostanke bruhanja in prala perilo, posteljnino, kuhala čaj in poskušala biti čimbolj umirjena. Prejšnji dan sem praznovala obletnico, ko je moja mama nastopila takisto službo pred mnogimi leti. Nisem bila ravno najbolj olimpijska za tako delo, ampak sem zmogla. Ni mi bilo težko.

Vmes sem v mislih podoživljala tisti srečni dan, ko sem dan po svojem rojstnem dnevu dobila najlepše možno darilo. Majhno zgubano bitje, ki je mežikalo v mrzlo januarsko jutro. Ko sem mu včeraj zjutraj voščila, sem se počutila majhno, a radostno. Prerastel me je.

Hitela sem, da sem lahko tega velikega pobiča, ki mi je omogočil najboljšo službo, peljala v šolo. Privoščila sem si še kratek klepet ob čaju s prijateljicami in odhitela nazaj na nego. Bolnica je spala, zraven nje je bil lavor z dokazom, da v prejšnjih štirih rundah še ni bilo konec vsega hudega. Bilo mi je hudo, da je bila sama. Miška moja. Skuhala sem nov čaj, zakurila v peči. Tačas se je zbudila. Z nasmehom. Oh, to čudovito plačilo za moj trud.

Starševstvo. Najboljša služba na svetu.

Odločitve

Se ti kdaj zgodi, da se zaciklaš v enem dogajanju, kjer ima dejanje rezultat, ki ni dovolj dober? Kakorkoli se lotiš, ni dovolj. Nekako ne najdeš zadovoljstva v tem kar počneš in počutiš se precej neuspešno.

Potem pa pride moment, ko se lotiš zadeve, ki sproži neizmerno veselje v tebi, mravljince, ko se začutiš odličnega, uspešnega.

Pri meni se je zgodil ta moment, ko sem po malce daljšem premoru zopet prijela za čopič in naslikala dve tablici. Za dva nadebudneža, ki bosta dobila novo sobico. Kar vriskalo je v meni od veselja. Prišla je točka preloma. To je to. Toliko let že poskušam najti idealno službo, pa jo v bistvu ves čas imam. Preveč časa posvečam stvarem, ki me ne veselijo. Takim, kjer se ne čutim uspešna, ker to nisem jaz. Zato počasi zapiram bitke, ki me ne izpolnjujejo. Bitke za katere mi ni žal, da sem jih bila, četudi sem kdaj zgubila. Glavno je, da še migam 🙂

Počasi sem že preselila del svojega ateljeja v tolminski coworking, nekaj pribora dnevno migrira z menoj nazaj domov – dokler ne nabavim vseh barv in ostalih pripomočkov v dvojni količini.

Dobite me na Cankarjevi 3 med osmo zjutraj in tretjo uro popoldne (za gvišno se lahko o prisotnosti pozanimate na mlekartz@gmail.com). Lahko se oglasite samo na ogled izdelkov, ki jih imam na zalogi, lahko se pogovorimo o izdelku po naročilu. Seveda pa je spletna trgovina tudi še odprta 🙂

 

 

Ribarije

Poletni dopust privzeto pomeni, da avto usmeriš proti morju, vanj napokaš vse kar misliš, da boš potreboval, če prostor seveda to omogoča. Selekcijo delaš, ko je prisotnih najmanj družinskih članov. Svoje najnujnejše sem spravila v osebno prtljago – nahrbtnik, ki sem ga poguznila k nogam. Skicirko, barvice, nekaj malega kozmetike, denarnico z vsemi dokumenti in telefon. Že nekaj let poskušam biti kar se da optimalna z oblačili, da imata otroka več prostora. Iz ljubega miru. Ampak skicirki in barvicam se pa ne odpovem. Ne ne ne. To pa ne.

Letošnji dopust smo prilagajali družinskim aktivnostim. Začeli smo ga s praznovanjem maminega rojstnega dne, končali s postankom pri tabornikih in enim otrokom manj. Šest dni sem se pa le uspela nasoljevati in sončiti, braniti pred komarji, predvsem pa risati.

Dušo sem si polnila z ribami. Obsedle so me ribe prestrašene, nasmejane, odsotne, prisotne… Ribe, ribarije, zaribane.

Zgodbe o biciklu

Nekoč že davno tega sem bila otrok. Živela sem v mestu, na deželi smo imeli vikend in v isti vasi stare starše. Bila sem še majhna, ko je starega očeta prevrnil konj in njegovih traparij na tem svetu je bilo konec. Smo pa tiste pretekle, z zgodbami vedno znova podoživljali.

Kar nekaj zgodb je na temo njegovega bicikla.

Avta ni znal vozit, z biciklom je prišel povsod. Tudi do urgence v kliničnem centru, ko je imel infarkt. Ko je na sprejemu razlagal kaj se mu je zgodilo, so ga na hitro naložili na voziček, a njega je še vedno skrbelo kaj bo z njegovim kolesom. Da mu ga kdo ne ukrade.

Ta naša vasica je malce višje ležeča. Možakar se je v dolino spustil ne da bi  pri tem zelo uporabljal zavore. Občasno se je zgodilo, da ovinka na koncu spusta ni zvozil. Na srečo so včasih kosili travo dvakrat na leto in nekako so travne bilke uspešno ublažile padec. Potem se je skobacal iz trave, pobral bicikel, očistil reklc in nadaljeval pot.

Stara starša sta vedno imela tudi pse. Psice bolj natančno. Cele popoldneve sem se lahko igrala z mladiči. Se mi zdi, da so bili vedno tudi mladiči pri hiši. In ata je večkrat povedal, da je tista psica kot njegov bicikel. Stara, ampak goni se pa še vedno.

Všečkam te

Jutranja rutina: vstanem, napol speča pristavim vodo za čaj. Na kruh namažem maslo in domačo marelično marmelado. Prižgem telefon, kliknem Instagram. Povšečkam všečne ilustracije, fotografije prijateljev, kuhinj, hiš, DIY variant. Objavim svojo fotografijo izdelkov in se naslajam ob prihajajočih všečkih. Odložim telefon, zbudim otroka, peljem psičko na sprehod, vmes vsake toliko kliknem, če je kakšen nov všeček.

Spomnim se Nikinega citata z neke predstave od včeraj: “Ne vem kako sem preživela leta 2008 brez všečkov.” In vseh debat, ki so sledile na temo všečkanja, čekiranja, piskanja, čekiranja.

Danes sem telefon pozabila doma. Slabo se mi piše.

Risanje na prodaj

Dragi dnevnik.

Načeloma sem zelo zgovorna oseba, zelo rada pišem, zato mi je žal, da se ti ne oglašam bolj redno. Mogoče sem si nakopala preveč stvari na glavo. Preveč idej se mi pretaka med ušesi. Rada bi spremenila svet, pa gre vse skupaj zelo počasi.

Začela sem v svojem mikro okolju, v prečudoviti soški dolini. Nekaj malega sem že premaknila. Zato ne pridem pogosto sem. Vseeno zelo veliko rišem. Želim si, da bi tudi zelo veliko prodala. Da bom lažje premikala svet :).

Obljubim, da bom tudi tu bolj pridna. Ker si to zelo želim.

Tvoja Nataša.

 

Wohoo I did it

Dobra vila dobre volje

Čira čara palca svetleča,

mene danes spremlja sreča.

Uspelo mi je na novo postavit in prestavit stran. Tudi starega psa lahko naučiš novih trikov. Sem živ dokaz.

 

It’s magic for sure. I managed to change my web site, to move it to my old server and to set up store. I am a proove that you can teach an old dog new tricks.