Blog / Modrovanja

Zgodbe o biciklu

Nekoč že davno tega sem bila otrok. Živela sem v mestu, na deželi smo imeli vikend in v isti vasi stare starše. Bila sem še majhna, ko je starega očeta prevrnil konj in njegovih traparij je bilo na tem svetu konec. Smo pa tiste pretekle z zgodbami vedno znova podoživljali.

Kar nekaj zgodb je na temo njegovega bicikla.

Avta ni znal vozit, z biciklom je prišel povsod. Tudi do urgence v kliničnem centru, ko je imel infarkt. Ko je na sprejemu razlagal kaj se mu je zgodilo, so ga na hitro naložili na voziček, njega je pa še vedno skrbelo kaj bo z njegovim kolesom. Da mu ga kdo ne ukrade.

Ta naša vasica je malce višje ležeča. Možakar se je v dolino spustil ne da bi  pri tem zelo uporabljal zavore. Občasno se je zgodilo, da ovinka na koncu spusta ni zvozil. Na srečo so včasih kosili travo dvakrat na leto in nekako so travne bilke uspešno ublažile padec. Potem se je skobacal iz trave, pobral bicikel, očistil reklc in nadaljeval pot.

Stara starša sta vedno imela tudi pse. Psice bolj natančno. Cele popoldneve sem se lahko igrala z mladiči. Se mi zdi, da so bili vedno tudi mladiči pri hiši. In ata je večkrat povedal, da je tista psica kot njegov bicikel. Stara, ampak goni se pa še vedno.

Všečkam te

Jutranja rutina: vstanem, napol speča pristavim vodo za čaj. Na kruh namažem maslo in domačo marelično marmelado. Prižgem telefon, kliknem Instagram. Povšečkam všečne ilustracije, fotografije prijateljev, kuhinj, hiš, DIY variant. Objavim svojo fotografijo izdelkov in se naslajam ob prihajajočih všečkih. Odložim telefon, zbudim otroka, peljem psičko na sprehod, vmes vsake toliko kliknem, če je kakšen nov všeček.

Spomnim se Nikinega citata z neke predstave od včeraj: “Ne vem kako sem preživela leta 2008 brez všečkov.” In vseh debat, ki so sledile na temo všečkanja, čekiranja, piskanja, čekiranja.

Danes sem telefon pozabila doma. Slabo se mi piše.

Risanje na prodaj

Dragi dnevnik.

Načeloma sem zelo zgovorna oseba, zelo rada pišem, zato mi je žal, da se ti ne oglašam bolj redno. Mogoče sem si nakopala preveč stvari na glavo. Preveč idej se mi pretaka med ušesi. Rada bi spremenila svet, pa gre vse skupaj zelo počasi.

Začela sem v svojem mikro okolju, v prečudoviti soški dolini. Nekaj malega sem že premaknila. Zato ne pridem pogosto sem. Vseeno zelo veliko rišem. Želim si, da bi tudi zelo veliko prodala. Da bom lažje premikala svet :).

Obljubim, da bom tudi tu bolj pridna. Ker si to zelo želim.

Tvoja Nataša.