• Škrat Zabat

    Ne tako dolgo nazaj se je v bukovo deblo v gozdu nasproti naše hiše naselil škrat Zabat. Menda je prišel s severa, kjer so škrati čisto običajni prebivalci gozdov. No, tu pri nas pa ljudje še malo dvomijo v njihovo prisotnost.

    Škrat Zabat se je udobno namestil v preluknjano deblo stare bukve. Številni prebivalci gozda so ga takoj vzljubili, škratu je njihova družba tudi dobro dela. Pa tudi zvoki dogajanja iz naše vasi so mu nekako godili. Otroški vik in krik, ropot s kmetij in ljudje, ki nikomur nočejo slabo.

    Seveda nihče od vprašanih o škratu ne ve ničesar, tako da ne znam povedati kako dolgo se že potika tu naokrog. Ne vem niti kdaj so se mu pridružili še drugi. Dejstvo je, da so tu. Težko jih srečaš, ker so to zelo previdna bitja. Če se čisto umiriš in tiho obsediš ob kakem deblu v bukovem gozdu, jih lahko slišiš. Njihovo hitenje po opravkih se zlije s šumenjem vetra, ampak pozoren poslušalec bo nagrajen.

    ….

    se nadaljuje…

     

  • Ženstveno

    Drage prijateljice in ostali naključni bralci, bralke.

    Moj včerajšnji zapis ni bil klic na pomoč. Bilo je samo čvekanje v splet, hvalnica čudoviti naravi, ki me obkroža. Hvaležnost za priložnost, ki mi je dana. Hvala za lepe besede in ponujeno sodelovanje. Upam, da nisem izpadla nehvaležna, če nisem zgrabila ponujene roke.

    Danes je dan žena. Dan, ko so ženske postavljene v prvi plan. Dan, ko marsikdo navrže, da je brezveze, da je izrojeno. Ni. Lepoto ženske je potrebno častiti vsak dan, vsaj enkrat pa malo bolj izpostaviti, da se je res vsi zavemo.

    Ne želim zapostavljati moških. Vesela sem, da so še vedno tu okrog mene. Brez svojega moškega ne bi bila tako ženska kot sem. Želim pa si na prestol postaviti žensko, mati, hči, borko. Njo od katere se pričakuje, da bo vse zmogla. Da bo ohranila našo bit. Njo, s katero lahko delaš vse, pa bo preživela. Ko razmišljam o ženski, vidim pred seboj svet, ki me obdaja. Rumene popke forzicije, ki se bodo vsak čas razpihnili in bo pod oknom zasijalo še eno sonce. Slišim čebele, ki se pasejo na cvetovih marelice. Njeno moč, ko svetloba razsvetli nočno nebo. Tu čutim energijo ženske, njeno moč, da nas vse našeška po riti, ker nismo pridni. Za vsako lahkomiselno odvrženo smet nas bo kaznovala. Za brezčutno uničevanje bitij nam bo navila uha.

    Neotipljivo njo, ki se razdaja do onemoglosti. Njo, ki vsak dan na krožnik postavi najboljše kar zmore.

    Nehote se ozrem po njej, ki me je spravila na svet. Izčrpana tam leži, njen obraz je sproščen. Zadovoljna je. Pomirjena. Njena naloga je opravljena. Na hitro skočim pod tuš in upam, da bo ostala tam. Kot je to ona počela pred mnogimi leti. Zamenjali sva vlogi. Kot je ona takrat sedeča na stranišču poslušala drobne korake, tako jaz zdaj poslušam kdaj bo zaropotala kovinska hojca. Nič. Vse mirno. Vrnem se k sebi. Tudi jaz sem pomirjena. Dobro mi gre.

    Na hitro zaključim in se vrnem v jedilnico. Njeno dihanje je umirjeno. Na mizi prenosnik, zraven prenosnika papirji in risarski pribor. Tipke postanejo nezanimive. Barvice prevzamejo pobudo in že me več ni. Se beremo spet kdaj drugič.

     

  • Ne planiraj, živi

    Dragi dnevnik,

    (Ja no, prestara sem že za tak začetek, ampak zahotelo se mi je.)

    Odšla sem na sprehod z Lučko. Samo midve. Jaz in moja psica. Psica in njena ženska. Taki sprehodi so zame meditacija. Jebeš jogo in nemogoče položaje. (Sorči Vesna.) Hoja po gozdu je tisto tapravo. Misli kar prekipevajo od besed, vsake toliko potegnem iz žepa mobilca in tipkam najbolj sočne domislice. Vem, da se ob vrnitvi domov ne bom ničesar več spomnila.

    Razmišljam o življenju. Res zanimiva pustolovščina. V tridesetih letih odkar sem pametnejša od staršev, sem se naučila tudi, da je načrtovanje dogodkov v prihodnosti brez pomena. Predvsem zato, ker se ti plani največkrat ne udejanjijo. Danes živim, kaj bo jutri samo nebo ve.

    Iz misli me potegne pred Lučko bežeča veverica. Z drevesa ji kaže osle, Lučka se nekaj časa razburja, potem prime palico in jo ponosno odnese do naslednjega postanka. Ptiči se derejo na vsa pljuča in meni duša prepeva.

    Prejšnji ponedeljek sem si v mislih naredila plan kako bova z najmlajšo v torek zjutraj zgodaj vstali, pripravila bom prigrizek za na pot, pijačo. Ob pol desetih sva imeli termin na pediatriji. Upoštevajoč promet, parkiranje, nekaj pešačenja, bi morali od doma malo pred pol osmo. Če še starejšega odloživa pred šolo, pa sploh.

    Kmalu sem prilagajala plan, ko sem dobila sporočilo, da je mamo odpeljal rešilec. Na hitro sem pobasala kar se mi je zdelo, da bova z najmlajšo potrebovali naslednji dan in že sva pluli proti Ljubljani. Po poti sva z maminim zdravnikom z nevrologije obnavljala dogodke preteklih dni, ur, obljubila sem mu izvide in posnetke pred kratkim opravljenih pregledov.

    Tudi plani vseh naslednjih dni so šli v prdec. Dobila sem novo službo. Negovalke. Nova izkušnja, nova šola. Sedemindvajset let nisva več živeli skupaj, zdaj se spet navajava druga na drugo.

    Dan sem razdelila na pet obrokov, na sprehode do stranišča in nazaj, pol urno vozičkanje po soncu, če dežuje, sva fraj. Vmes, ko obleži utrujena, lahko rišem, filcam ali pospravljam. Že dolgo nisem imela tako skrbno načrtovanega dneva. O moj pes! Načrtujem! Postavljam pravila in jaz sem tista, ki diktira tempo dnevu. Po treh dneh se mi zdi, da počasi nadzorujem situacijo. Kar hitro. Skoraj sem ponosna nase, da sistem deluje. Podoben občutek kot takrat, ko ti dajo v roke dojenčka in se sprašuješ kako se zadeve lotiti. Nekaj časa si ves štorast, dokaj kmalu pa postanejo dogodki predvidljivi.

    Pa naj se še enkrat vrnem k dilemi o načrtovanju. Da ali ne? Odgovor je, da ne preveč. Uživaj ta trenutek, lahko te v naslednjem soseda pobira s tal in ne boš več človek kot si bil/a.