Zgodbe o biciklu

Nekoč že davno tega sem bila otrok. Živela sem v mestu, na deželi smo imeli vikend in v isti vasi stare starše. Bila sem še majhna, ko je starega očeta prevrnil konj in njegovih traparij na tem svetu je bilo konec. Smo pa tiste pretekle, z zgodbami vedno znova podoživljali.

Kar nekaj zgodb je na temo njegovega bicikla.

Avta ni znal vozit, z biciklom je prišel povsod. Tudi do urgence v kliničnem centru, ko je imel infarkt. Ko je na sprejemu razlagal kaj se mu je zgodilo, so ga na hitro naložili na voziček, a njega je še vedno skrbelo kaj bo z njegovim kolesom. Da mu ga kdo ne ukrade.

Ta naša vasica je malce višje ležeča. Možakar se je v dolino spustil ne da bi  pri tem zelo uporabljal zavore. Občasno se je zgodilo, da ovinka na koncu spusta ni zvozil. Na srečo so včasih kosili travo dvakrat na leto in nekako so travne bilke uspešno ublažile padec. Potem se je skobacal iz trave, pobral bicikel, očistil reklc in nadaljeval pot.

Stara starša sta vedno imela tudi pse. Psice bolj natančno. Cele popoldneve sem se lahko igrala z mladiči. Se mi zdi, da so bili vedno tudi mladiči pri hiši. In ata je večkrat povedal, da je tista psica kot njegov bicikel. Stara, ampak goni se pa še vedno.