Opis
Z volno imam prav poseben odnos. Kot otrok sem bila zelo nesrečna, če je bilo v pletenem puloverju ali kapi samo majhen odstotek volne. Imela sem občutek, da me bo pletenina pojedla. Moja mama pa je pletla na veliko. Se mi zdi, da so bile vse sodelavke oblečene v njene pletenine.
Z leti sem se sprijaznila, da pletenine pač niso zame. Sintetičnih pa nisem marala, ker so tako pokale – zaradi statične elektrike.
In z leti je tudi preobčutljivost na volno malo izzvenela. Volnene kape sicer še vedno ne morem nositi, lahko pa pletem z volno ali jo filcam. Filcanje je zvrst, ki me že kakšni dve leti zelo navdušuje. Zaradi občutka, ki ga daje volna med prsti in zaradi njenega izvora. Ovce tu na pašnikih se mi ne zdijo prav nič nesrečne, ko jih enkrat letno ošišajo na nulo. Nič umetnega ni torej v teh izdelkih. Zmaga kajne?
Sprva sem poskušala nafilcati čimbolj realističen približek lisice, vendar se nekako nisva začutili. Zdi se mi, da imam prebujno domišljijo za realizem. Nekaj kepic volne sem zavrgla, večkrat obdelala preden sem dobila obliko, ki mi je sedla. Ostajam pri svojem minimalizmu. Brez nekih hudih detajlov. Bistven se mi zdi nasmeh, okrogle oblike. Luškanost.
Živalce so sicer velikosti, da jo skriješ v dlan, vseeno pa vzame kar nekaj časa preden je končana. Da našpikanih prstov od igle sploh ne omenjam. Vložen trud poplača zadovoljstvo ob simpatično nasmejanem izdelku, še bolj pa vsi vaši navdušeni komentarji.