Ne planiraj, živi

Dragi dnevnik,

(Ja no, prestara sem že za tak začetek, ampak zahotelo se mi je.)

Odšla sem na sprehod z Lučko. Samo midve. Jaz in moja psica. Psica in njena ženska. Taki sprehodi so zame meditacija. Jebeš jogo in nemogoče položaje. (Sorči Vesna.) Hoja po gozdu je tisto tapravo. Misli kar prekipevajo od besed, vsake toliko potegnem iz žepa mobilca in tipkam najbolj sočne domislice. Vem, da se ob vrnitvi domov ne bom ničesar več spomnila.

Razmišljam o življenju. Res zanimiva pustolovščina. V tridesetih letih odkar sem pametnejša od staršev, sem se naučila tudi, da je načrtovanje dogodkov v prihodnosti brez pomena. Predvsem zato, ker se ti plani največkrat ne udejanjijo. Danes živim, kaj bo jutri samo nebo ve.

Iz misli me potegne pred Lučko bežeča veverica. Z drevesa ji kaže osle, Lučka se nekaj časa razburja, potem prime palico in jo ponosno odnese do naslednjega postanka. Ptiči se derejo na vsa pljuča in meni duša prepeva.

Prejšnji ponedeljek sem si v mislih naredila plan kako bova z najmlajšo v torek zjutraj zgodaj vstali, pripravila bom prigrizek za na pot, pijačo. Ob pol desetih sva imeli termin na pediatriji. Upoštevajoč promet, parkiranje, nekaj pešačenja, bi morali od doma malo pred pol osmo. Če še starejšega odloživa pred šolo, pa sploh.

Kmalu sem prilagajala plan, ko sem dobila sporočilo, da je mamo odpeljal rešilec. Na hitro sem pobasala kar se mi je zdelo, da bova z najmlajšo potrebovali naslednji dan in že sva pluli proti Ljubljani. Po poti sva z maminim zdravnikom z nevrologije obnavljala dogodke preteklih dni, ur, obljubila sem mu izvide in posnetke pred kratkim opravljenih pregledov.

Tudi plani vseh naslednjih dni so šli v prdec. Dobila sem novo službo. Negovalke. Nova izkušnja, nova šola. Sedemindvajset let nisva več živeli skupaj, zdaj se spet navajava druga na drugo.

Dan sem razdelila na pet obrokov, na sprehode do stranišča in nazaj, pol urno vozičkanje po soncu, če dežuje, sva fraj. Vmes, ko obleži utrujena, lahko rišem, filcam ali pospravljam. Že dolgo nisem imela tako skrbno načrtovanega dneva. O moj pes! Načrtujem! Postavljam pravila in jaz sem tista, ki diktira tempo dnevu. Po treh dneh se mi zdi, da počasi nadzorujem situacijo. Kar hitro. Skoraj sem ponosna nase, da sistem deluje. Podoben občutek kot takrat, ko ti dajo v roke dojenčka in se sprašuješ kako se zadeve lotiti. Nekaj časa si ves štorast, dokaj kmalu pa postanejo dogodki predvidljivi.

Pa naj se še enkrat vrnem k dilemi o načrtovanju. Da ali ne? Odgovor je, da ne preveč. Uživaj ta trenutek, lahko te v naslednjem soseda pobira s tal in ne boš več človek kot si bil/a.