V 2. stoletju n. št. je starogrški fizik, astronom in geograf Klavdij Ptolemaj omenil keltsko pleme, za katerega se danes zgodovinarji skoraj brez zadržkov strinjajo, da je imelo svoj prostor pod soncem prav v Posočju.
Rekli so jim Ambisonti.
Isontius je latinsko ime za Sočo, tako bi njihovo ime lahko prevedla kot Obsočani. V vsakem primeru so živeli ob reki tako bistri in tako sijoči, da je nosila tedaj in ga še vedno, to sončno ime.
Sončna Soča.
Ali pa vzemite italijansko različico njenega imena, Isonzo, ki spet zveni kot sonce. Sonce je precej univerzalna beseda, katere koren je enak pri vseh indoevropskih ljudstvih (nem. Sonne/eng. Sun/it.Sole…)
Ljudje so dali ime Soči in v zahvalo je, poleg svojih kristalno čistih voda, Soča dala ime prebivalcem v njeni dolini, Ambisontom.
Ob svojem času so bili del slavnega Noriškega kraljestva (Regnum Noricum) in ker so bili spretni in podjetni železarji, so bili tudi precej številčni. Eno njihovih večjih središč v starejši železni dobi (ali halštatskem obdobju) je bilo natanko tu, kjer je danes Most na Soči.
Pravzaprav je Most na Soči (ali Sveta Lucija po krajevni zavetnici) dal ime eni izmed šestih regionalnih skupin iz halštatskega obdobja na slovenskem prostoru, ki se zdaj zato imenuje Svetolucijska skupina.
Sveta Lucija je zavetnica oči in vida in njeno ime pomeni luč, kar je le še ena v vrsti zanimivih naključij in asociira na svetlobo in lepoto, ki jo je v tej čarobni dolini na pretek.
Zato Ambisontia.
Ambisontia nikoli ni bila politična ali geografska enota, čeprav je dobila ime po reki, ki je njena modrozelena nit.
Ambisontia je odmev preteklih, prihodnjih in vzporednih svetov, je dežela za čarno meglico, kot Arturjev Camelot.
Ambisontia je dežela spominov, pesmi in zgodb, dežela, kjer mrgoli čarobnih bitij.
Tja bi te radi popeljali in pokazali, da sta radostno čudenje in čarovnija sveta na dosegu roke.